"Toliko vsega se je rodilo in spočelo tistega petnajstega decembra, ko je Judita prvič praznovala svoj rojstni dan! Nihče ni čisto zares pričakoval, da bo tudi zaživelo. A čez leto in pol so pri Baronu obnovili streho, počasi so začeli z obnovo in izsuševanjem temeljev. Arhitekti in projektanti so imeli na svoji mizi prostoročne slike, narisane z modro barvico jolly, in Judita je želela, da se ohrani večji del hčerkinih zamisli. Gostilničarka in Kapitan sta praznila švicarski račun in Baron je rasel hitreje, kot so pričakovali. V začetku bodo začeli kot kavarna in slaščičarna. Marko je komaj čakal, da njegovi recepti zaživijo, zato je postajal njegov košček kamniškega neba vse slajši in večji."

(str. 155)

"Jaz pa sem jasno videl samo tvoje čeveljce, Sergeja. Videl sem tisto zlato zaponko, ki je krasila nekoč tako moden čevelj iz Milana. Kupila sva jih istega dne, kot sva kupila tvojo violo. Zaobljena linija, črni, ravno prav visoka peta. In zlata zaponka. Zdaj pa se je svetila samo še zlata zaponka – črnina usnja se je vdala razpokam časa in petke so izdajale dolgo prehojeno pot. Oči mi je vleklo skupaj – tiste zemeljske oči so počasi ugašale, ožile so se v žgoče reže, a videl sem vas. Najprej lepo Bogdano, utelešenje dostojanstva, dobrote. Ustvarjena, da tiha obstaja in brni kot brezhiben kolovrat življenja."

(str. 92)

"Magda, Egon in njegova smrt so obstali v tišini. Zdolgočasena senca iz starčevih zrkel se je skoraj igrivo sesedla na svoje koščeno sedalo in zdaj z nogami bingljala nekam v prazno kot razposajen otrok, ki čaka na začetek lutkovne predstave."

(str. 155)